Običajno se predstavim kot mama devetih otrok, čeprav sta dva od teh, dve hčerki, že v nebesih. Večkrat se ju spomnimo v molitvi in sta članici naše družine.
Moja prejšnja nosečnosti se je končala v 16. tednu. Ni bila prekinjena, ampak se je končala s smrtjo najinega otroka. Ker ni bilo več utripa, sem porodila za dlan veliko deklico Magdaleno. Njeno telesce je imelo rokice, nogice, prstke, glavico, oči, usta. Pri 16 tednih otrok že sesa palec, kolca se mu, začnejo mu poganjati laski in že sliši mamin glas. Ker pa Magdalena ni dopolnila 22 tednov, ni bila uvrščena med otroke in ni prejela matične številke. Tako tudi nisva bila upravičena do prispevka za pogrebne stroške, ki ga pri nas za pogreb otroka krije država.
To se nama zdi absurdno. Kdo vendar lahko odloči o tem, da dete, ki ga nosim pod srcem, ni moj otrok? Zakaj bitje, ki še ni doraslo, tako stigmatizirati in izobčiti iz njegove vrste? In če govorimo o diskriminaciji – kaj sva potem midva z možem, če to ni otrok? Tudi njeni sorojenci so videli, da mi trebušček že raste, ker je tam novo življenje: bratec ali sestrica. Kako naj jim razloživa, da to ni otrok?
Res sva hvaležna, da sva jo lahko cerkveno pokopala, saj se je naš župnik strinjal, da je to Božji otrok. Pri pogrebni sv. maši je bil opravljen krst želja. Tako sva krščeno deklico predala v Božje roke. Verujemo, da imamo sedaj priprošnjico pri Bogu, čeprav ji ni bilo dano biti med nami in okušati človeške ljubezni. Kljub zakonom, ki jih napiše omejen človeški um, so bitja v maternici, ne glede na starost, živa in je v njih Življenje. Tako so tudi bitja, ki končajo svoje življenje pred prihodom na ta svet, vendarle OTROCI.
Ali res nisem otrok?
Novica, da pričakujemo novega člana, nas je vse razveselila. Kmalu sem na rednem pregledu izvedela, da ni več srčnega utripa. Rodila sem punčko v 16. tednu nosečnosti. Mnenje ginekologinje je bilo »naravna selekcija«. Res je, da Bog določi dolžino življenja. Nama je bila dana za 4 mesece. Veselila sva se novega življenja in že planirala njen prihod med nas. Vendar je bil Božji plan drugačen. Rojevala sem na smrtni dan Magdalene Gornik (23. 2.) in tako smo deklico poimenovali Magdalena.
Po sedanji zakonodaji otrok do 22. tedna nosečnosti ni otrok. Tako tudi Magdalena ni bila uvrščena med otroke niti ni dobila matične številke. Imela sva jo v rokah. Velika je bila za eno dlan. Njeno telesce je imelo rokice, nogice, prstke, glavico, oči, usta … Pa vendar to ni otrok? Je morda močerad? Ali slon? Kdo lahko določi te meje? Kako okrutno je za starša, ki nosi bitje pod svojim srcem, da to ni otrok …
Želela sva jo vzeti domov, kar sva morala napraviti prek pogrebne službe (zanimivo, če ne gre za otroka). In zaprosila sva državo za denarno pomoč pri pogrebu, ker pri nas država krije pogrebne stroške pri smrti otroka. Do tega prispevka nisva bila upravičena, ker Magdalena ni otrok.
Bogu hvala, sva jo lahko cerkveno pokopala, ker se je naš duhovnik strinjal, da je to Božji otrok, ki je zapisan na obe dlani Božje roke (Iz 49,16a). Pri pogrebni sv. maši je bil opravljen tudi krst želja. Tako sva krščeno deklico predala v Božje roke. Verujemo, da imamo sedaj priprošnjico pri Bogu, in z veseljem se je spominjamo pri molitvi in namenih. Ni ji bilo dano biti med nami in okušati človeške ljubezni, je pa ljubljena od nas in Boga. In pridružena je otrokom, ki jim je namerno odvzeto življenje med nosečnostjo. Tudi ti hrepenijo po ljubezni svojih staršev ter čakajo, da jih starši sprejmejo in priznajo. Kljub zakonom, ki jih napiše omejen človeški um, so bitja, ki končajo svoje življenje že v maternici, vendarle OTROCI!


