ECLJ zahteva prepoved evgeničnih splavov nerojenih otrok zaradi Downovega sindroma

Na letošnji svetovni dan Downovega sindroma 21. marca je skupina nekdanjih sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) skupaj s Svetom za zakonitost in pravičnost (ECLJ) na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vložila zahtevo, naj se prepove evgenični splav nerojenih otrok z Downovim sindromom. Zahteva je podkrepljena z dejstvom, da so ti splavi v nasprotju s človekovimi pravicami invalidnih oseb.

Ta korak je brez primere v zgodovini Evropskega sodišča. To je prvič, da so nekdanji sodniki tako ravnali pred sodiščem in da je bilo vprašanje evgeničnega splava tako neposredno izpostavljeno. Vprašanje evgenike je v središču razprav o splavu v ZDA, v Združenih narodih in zdaj v Evropi.

V Združenih državah je dvanajst zveznih držav medicinskemu osebju prepovedalo izvajanje splava, če je razlog za poseg diskriminacija, torej tudi zaradi diagnoze Downovega sindroma. Nekatere države so tudi prepovedale splav na podlagi otrokovega spola ali rase.

Odbor ZN za pravice invalidov (CRPD), ki ga sestavljajo večinoma invalidi, je ugotovil, da »zakoni, ki izrecno dovoljujejo splav na podlagi invalidnosti, kršijo Konvencijo o pravicah invalidov«, zlasti zato, ker takšen splav »poudarja predstave o stereotipni invalidnosti kot nezdružljivi z dobrim življenjem« (2018). Če je življenje invalida pred rojstvom ničvredno, zakaj bi bilo potem dragoceno?

Od leta 2011 je ta odbor v zvezi s Španijo, Avstrijo in Madžarsko že odločil, da invalidnost nerojenega otroka ne sme biti razlog za posebno obravnavo splava. Odbor je priporočil Združenemu kraljestvu, naj »ustrezno spremeni svojo zakonodajo o splavu« in navede, da je treba »spoštovati pravice žensk do reproduktivne in spolne avtonomije brez legalizacije selektivnega splava zaradi pomanjkljivosti nerojenega otroka« (2017). Zakoni o splavu morajo veljati enako za vse nerojene otroke, ne glede na njihovo zdravstveno stanje in spol, kot je izjavil Odbor ZN za pravice žensk (CEDAW). Med podpisniki zahtev ECLJ, vloženih na Evropsko sodišče, je tudi nekdanji predsednik odbora za pravice invalidov.

Po Združenih državah Amerike in Odboru Združenih narodov je tudi poljsko ustavno sodišče 22. oktobra 2020 odločilo, da je splav zaradi otrokove invalidnosti kršitev človekovega dostojanstva in ga je zato treba odpraviti. To sodbo so ostro obsodili nekateri evropski organi.

Tako na Poljskem kot v Združenih državah abortivni lobiji sprejemajo pravne ukrepe za zagotovitev pravice do evgeničnega splava, včasih celo do rojstva, kot je že v Franciji. V Združenih državah je to lobiranje privedlo do prekinitve uporabe teh zakonov v nekaterih državah in njihovega ohranjanja v drugih, odvisno od tega, ali sodniki menijo, da je odločitev za določitev pravnih pogojev za dostop do splava v skladu z ameriško ustavo. O tem vprašanju bo kmalu na zvezni ravni odločalo ameriško vrhovno sodišče v zadevi Dobbs proti Mississippi. Izid tega primera bi lahko postavil pod vprašaj znamenito odločbo Roe proti Wade iz leta 1973, ki je splav – brezpogojno do 24 tednov – postavila za ustavno pravico.

Na Evropskem sodišču za človekove pravice sodniki obravnavajo zadevo (ML proti Poljski, št. 40119/21), ki jo je vložila ženska, ki se je pritožila, da na Poljskem ni mogla splaviti, saj je pričakovala otroka z Downovim sindromom. Zahtevala je odškodnino za utrpele nevšečnosti in 1220 evrov, ki jih je porabila za odhod na Nizozemsko zaradi splava.

Pravo vprašanje pa je, ali Evropska konvencija o človekovih pravicah dovoljuje državam, da prepovejo evgenični splav, in še bolj, ali ta prepoved pomeni kršitev človekovih pravic. Zagovorniki življenja invalidov se lahko zanesejo ne le na Konvencijo o pravicah invalidov, temveč tudi na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, na kateri temelji Evropska konvencija. Pripravljavci Splošne deklaracije so namreč zavrnili vključitev izjeme pri spoštovanju pravice do življenja, da bi omogočili »preprečevanje rojstva duševno prizadetih otrok« in otrok, »rojenih od staršev, ki trpijo za duševno boleznijo«. Razlog za to zavrnitev je bila podobnost te določbe z okrožnico z dne 13. septembra 1934, v kateri je nacistični režim na skrivaj dovolil splav pri ženskah, ki bi verjetno rodile »dedno bolne potomce«.