Ginekologinja: Nemogoče je postalo mogoče. Zdaj bom lahko drugim mamicam drugače svetovala

Naš najmlajši otrok, ki se je rodil pred desetimi meseci, nam je povzročil nemalo skrbi in neprespanih noči. Ker sem nenormalno krvavela vse tja do 16. tedna njegovega življenja, mi je ginekologinja v 13. tednu svetovala, naj naredim splav. 

Na ultrazvočnem pregledu je videla nekaj, čemur je rekla: »Gospa, to, kar vidim, NI ZDRUŽLJIVO Z ŽIVLJENJEM. Svetujem vam, da se odločite za splav, saj v tem času še ne potrebujete dovoljenja komisije.« Sama sem jo le debelo pogledala in ji v trenutku dala vedeti, da je to zame nesprejemljivo in da se za kaj takega nikoli ne bi mogla odločiti. Zdravnica pa je še kar vztrajala pri svojem. Odšla sem iz ordinacije, saj se z njo nisem več želela prerekati, želela sem biti sama, v tišini pred Bogom. Bilo mi je zelo težko in spraševala sem ga, zakaj dopušča take preizkušnje in odločitve.

V 15. tednu sem tako močno krvavela, da sem bila prepričana, da je prišlo do spontanega splava in sem zato odšla na pregled. Zdravnica me je nagovorila z besedami: »Vidim, da ste se zdaj v mislih že poslovili od tega otroka, tako da bo odločitev za splav zdaj lažja.« Naredila je ultrazvočni pregled in nadaljevala: »Gospa temu otroku še vedno bije srce! Ampak kar jaz vidim, res ni v redu. Enega notranjega organa sploh ni, eden pa je nepravilno razvit.«

Slišala sem samo prvi del stavka: »Temu otroku še vedno bije srce.« Samo to je bilo pomembno. Da je po tako močni krvavitvi ta otrok še vedno živ! In če se bori on, se bom borila tudi jaz. Odločila sem se, da se bom za tega otročka borila do konca. V vseh nadaljnjih preiskavah so mi svetovali, naj opravim različne genetske teste, saj bo s tem otrokom, če se bo sploh rodil živ, zagotovo vse narobe. Odklonila sem nadaljnje preiskave in molila, naj se zgodi tako, kot bo za mojo družino najbolje.

Krvavitve so se v 17. tednu umirile, dva meseca pred predvidenim datumom poroda pa je prišel nov velik šok: prezgodnje rojstvo. Bilo je nepričakovano in morala sem se soočiti še s to preizkušnjo, ampak rodil se nam je ŽIV in ZDRAV fantek. Dobro se je boril, tako da sva se lahko brez večjih zapletov pridružila družini. Danes je naš čudežni fantek star deset mesecev in s svojo radovednostjo in iskrivostjo navdušuje celo družino. Veseli se življenja in vsi mi z njim.

Rada pa bi povedala še nekaj. Ko sem bila šest tednov po porodu na poporodnem pregledu pri isti ginekologinji kot v nosečnosti, mi je ta rekla: »Gospa, to je s strokovnega stališča velika zgodba o uspehu. Nemogoče je postalo mogoče. Zdaj bom lahko na podlagi vaše izkušnje tudi kakšni drugi mamici drugače svetovala.«

In naj se res tako zgodi!

Presrečna mami ☺