Govor Urše Cankar Soares na Pohodu za življenje 2025 v Mariboru

Spoštovani zbrani, dragi podporniki za življenje

Lepo pozdravljeni. Hvala vam, da ste se zbrali v tako lepem številu in s tem pokazali, da vam ni vseeno za naše najmlajše, najbolj nebogljene člane naše človeške družine – nerojene otroke in njihove starše v stiski.

Hvala, da vam ni vseeno tudi za ostarele in bolne, katere prepričujejo, da je bolj sočutno, da jih usmrtijo, kot da jim pomagajo s paliativo. Kakšna laž. Recimo bobu bob takoj na začetku: to, da nekoga ubiješ, da ne bo trpel, je laž. To ni in nikoli ne bo sočutje. Niti do nerojenega otroka, ki mu predvidevajo neko diagnozo, niti do ostarelega in bolnega.

Vsi pacienti – tako tisti v materinem trebuhu kot tisti po bolniških posteljah – so vredni skrbi, obiska, nege, ljubezni in resničnega sočutja, ki bazira v Božji Besedi in resnici. Vse ostalo je toksično sočutje, lažno sočutje. Zavrnimo laži, zavrnimo smrt, zavrnimo zastrupljanje. Zavrnimo ta krivični zakon.

Otroci, starši in dostojanstvo življenja

Si kdo upa pogledati v oči otroku s posebnimi potrebami, za katere so ravno izglasovali, da ne rabijo fonda za redke bolezni, in mu povedati, da bi bilo življenje brez njega bolj smiselno, lepše, boljše? Vsi starši teh otrok kot tudi sami otroci bi bili globoko prizadeti, ker v svojem otroku vidijo človeško dostojanstvo, ki nam je vsem dano ob spočetju.

Vsak otrok je človek. Človek že od spočetja. Samo v Ljubljani na teden ubijejo osem otrok, ker ugotovijo, da bo z njimi nekaj narobe. Kakšna sramota za našo državo. Kri nedolžnih na rokah teh odločevalcev v komisijah vpije v nebo. In sedaj želijo isto delati z ostarelimi? Temu se bomo uprli z vsemi močmi – najbolje z osebnimi zgodbami.

Pričevanje gospe Veronike

Naj vam po mojih besedah spregovori naša prva pričevalka, gospa Veronika, ki nas prosi, če lahko njeno močno pričevanje namesto nje preberemo mi. Takole je zapisala:

Presunilo me je, ko sem v Družini brala, da so evtanazirali 23-letno Belgijko. Imela naj bi duševne motnje, svoje trpljenje je opisovala kot neznosno duševno trpljenje. Baje ji niso dodelili niti psihologa, kaj šele psihoterapevta – samo opravili so evtanazijo.

Tudi jaz imam duševno motnjo, shizofrenijo. Ko sem zbolela prvič, je bilo tako hudo, da sem poskušala narediti samomor. Sprejeli so me na Psihiatrično kliniko, tam so mi pomagali, da sem spet videla, da sije sonce tudi zame, in nikoli več nisem pomislila na samomor. Zdaj živim normalno življenje.

Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bila takrat dovoljena evtanazija? Ne bi bilo ne mene ne mojih treh zdravih otrok, ki sem jih pozneje imela.

Ko sem o tem pripovedovala v bolnišnici, so me mirili, češ da je to možno samo na lastno željo. Ampak jaz sem bila takrat res v takem stanju, da bi kar privolila v evtanazijo, če bi mi jo ponudili. Danes pa se veselim življenja in me je groza, da se bo to enkrat dogajalo drugim osebam v takem in podobnem stanju.

Zdravnik me je miril, češ da se je stroka uprla temu. Upam, da se ne bodo našli taki, ki bi bili to pripravljeni delati. Upam, da pri nas evtanazija ne bo nikoli dovoljena.

Opozorilo prihodnjim generacijam

Kako močne besede. Naj se nam usedejo v srca kot močno opozorilo, kakšne dolgoročne posledice imajo lahko tako nevarni zakoni. Po socialnih omrežjih že krožijo zgodbe mladih ljudi, ki se zanimajo za zastrupitev. Veronikinih otrok danes lahko ne bi bilo, če bi tak zakon veljal v času njene stiske.

Seveda nas bodo prepričevali, da ima ta naš zakon dovolj varoval. Veste kaj? V vseh državah se je začelo enako: najprej le za izredne primere, nato se meje spuščajo – malo po malo – in na koncu si v Belgiji ali Kanadi. Tako to gre.

⸻

Kaj lahko naredimo?

• Vsi na Upravno Enoto, kdor še ni šel.
• Elektronsko oddajte podpis, če imate digitalno potrdilo. Kliknite TUKAJ.
• Pokličite prijatelje in sorodnike in jih spomnite, da to storijo.
• Kot prostovoljci pojdite pred UE in ljudi povabite osebno.
• Pošiljajte maile, večkrat.
• Molite, kdor moli – močno in goreče.

Če bi v Kanadi imeli priložnost, kot jo imamo mi danes, bi nam prijatelji, zagovorniki življenja od spočetja do naravne smrti, položili na srce: naredite vse, kar je v vaši moči, da to preprečite. Uspelo nam bo, če bomo stopili skupaj.

Hvala vam. Vi ste upanje za Slovenijo.

⸻

Kratka izjava za javnost

Maribor je imel danes ponovno možnost, da se postavi na pravo stran zgodovine. Prava pa je vedno tista, ki ščiti življenje najbolj nemočnih in ranljivih v naši družbi – to so gotovo nerojeni otroci in njihove prestrašene mamice ter bolni in onemogli, ki jim vsiljujejo smrt namesto paliative.

Življenje vedno zmaga. Vsak teden, vsak mesec, ki ga imaš, je lahko ključen za odnose, za družino. Zato se ne bomo utrudili znova in znova ponavljati, da je človek človek že od spočetja pa vse do naravne smrti. Nihče nikoli in nikdar ne bi smel imeti pravice vzeti življenje drugemu človeku, kajti s tem mu krši njegovo osnovno pravico – pravico do življenja.

Zato vse še enkrat vabim, naj oddajo podpis na UE proti zastrupljanju bolnih in ostarelih. Veselje do življenja bo premagalo željo po smrti. Zato se danes veselimo z vsemi temi pričevalci življenja.