Kdaj se začne življenje, če ne ob spočetju?

Kaj torej zagovarjamo zagovorniki pravice do življenja? Kakšna so naša načela, vodila? Kot nekomu, ki prihaja z včasih popolnoma nasprotne strani, se mi zdi pomembno, da smo jasni (in glasni) v tem, zakaj in kako močno stojimo za tem.

Katoličani vemo, da zagovarjamo pravico do življenja VSEH. Ko sem počasi vstopala v vero, sem bila najprej glede tega precej zmedena. Teorija ne pomaga, če ne začutiš te resnice, ki nam jo je že davno predal Bog, ne samo to: zapovedal jo je. Prebrala in preposlušala sem veliko tako imenovanih »true crime« vsebin. Če si ne vzameš oddiha od teh vsebin, kaj hitro zapadeš v nekakšno melanholijo in celo cinizem, nihilizem. Ljudje so grozni. Koliko umorov, posilstev se zgodi. Koliko teh umor in posilstev je storjenih s strani pedofilov! Kakšen gnev in jeza se nakopičita v človeku, ko spozna, kako pokvarjen je svet. A ravno tu je problem. »Svet.« Konzumiranje tovrstnih vsebin te pripravi do tega, da kar celoten »svet« označiš za tak. Prek raznih forumov sem ugotovila, da nikakor nisem edina, ki me je potegnilo v to. Da se razumemo, menim, da je DOBRO vedeti, kaj vse se dogaja v svetu. To nam na dolgi rok pomaga zaščititi življenje. Še danes me zmrazi, ko na primer vidim napis na avtu: »Lan, Tina in Rok v avtu.« Srčkano, ampak ali res želite, da vsak mimoidoči neznanec pozna imena vaših otrok? Da ne govorim o objavljanju vsebin o otrocih po spletnih omrežjih. Na drugi strani pa te vsebine hitro lahko pripeljejo do zgrešenih pogledov. »Jaz bi te pedofile vse pobila,« sem dolgo časa mislila. Pa še kake brutalne misli o mučenju obtožencev pred bridko smrtjo.

Tak način mišljenja hitro pripelje na spolzek teren in kmalu še kdo drug ni vreden življenja. Sama sem kar nekajkrat slišala tudi s strani ljudi, ki se imajo za katoličane, da bi na primer s smrtno kaznijo kaznovali ženske, ki so storile splav. Pa če pustim pri strani to, da me ta misel zaboli, ker sem tudi sama ena izmed teh žensk. Kaj s tem rešimo? Ničesar. Ne poiščemo niti ne popravimo vzrokov, zaradi katerih do splavov sploh prihaja. Na drugi, sekularni strani imajo pa tak odnos do evtanazije. »Ljudje se mučijo, pustimo jim umreti, če želijo.« Ni tako enostavno. Študije iz Belgije in Nizozemske (ki imata evtanazijo uzakonjeno že od začetka 21. stoletja) kažejo, kam vse vodi evtanazija: v ubijanje nezaželenih, depresivnih, ljudi ki so »odveč«.

In za čem stoji (pravi) katoličan? Umor nikoli ni upravičen. Ja, niti umor morilca in pedofila ne. Sodba jih čaka po smrti, smrt pa pride, ko pride. Seveda se sliši nepravično, da bo živel nekdo, ki je nekomu drugemu vzel življenje. A vendar ima čas in pravico obžalovati, se spreobrniti – če se ne bo, ga čaka pekel. Toda sočlovek tega ne more odrejati, ker ni Bog. Kako naj jaz to pojasnim ateistu? Pravzaprav čisto enako, le brez omembe Boga, nebes, pekla. Princip je enak. Tu ni prostora za relativizem – umor je umor, in če začnemo delati izjeme, se te izjeme hitro razpasejo. Če pa se držimo načela, da se NE UBIJA, bo morda res živel kdo, za kogar menimo, da ne bi smel, toda – vsi drugi bomo lahko živeli v miru. Vključno s tistim, ki bi sicer morda pritisnil gumb za vklop električnega stola ali vbrizgal smrtonosno injekcijo.

Relativizem pa nasprotno: popelje do izjem, izjema na izjemo, in kar naenkrat se ne ve več, kaj je življenje, kdaj se začne, konča in ali sploh ima vrednost. Zato se potem postavljajo arbitrarne meje, kdaj bitje v maternici postane človek; arbitrarne meje, kateri človek je še »človek« in kateri je preveč bolan, duševno zaostal, v komi … in zato kar naenkrat izgubi to oznako in posledično pravico do življenja; arbitrarne meje, kateri kriminalec lahko živi in kateri ne.

Ne. Bodimo jasni in konkretni. Vsak umor je umor. Vsako človeško življenje je nedotakljivo.

Janja Kolenc