Kje ste bili takrat, ko …?

Bolečina. Žalost. Nepotolaženo.

Kje so molivci … Kje so bili tedaj, ko je neka gospa naredila splav, morda ker ni bilo nikogar, ki bi čutil z njo …? Kje je bil molivec tedaj, ko je neka ženska naredila splav in bi – kljub splavu – čutil z njo? Kolikokrat se bojimo kaj reči, narediti, da ne bi še bolj ranili!

In včeraj sem se pogovarjala z neko molivko prav o tem, o strahu pred tem, da ranimo še bolj kakšno žalostno dušo … Kolikokrat smo prav zaradi tega raje tiho.

Ampak: resnica osvobaja.

Če ne bomo govorili o tej tematiki, zdravili tega področja svojega življenja, bo ran vse več. Rane so, četudi si marsičesa človek niti ne prizna. Tudi sama imam razne rane, tudi zelo boleče, vendar vem, da prikrivanje in govorjenje naokoli kot mačka okrog vrele kaše (ne pa o resnici sami) in omalovaževanje resnice in žalosti ne pomagajo.

Sočutje!

Potrebujemo sočutje. Vsaj včasih. Glavnino poti mora pač človek narediti sam, ampak včasih tako dobro dene, če srečamo Človeka. Ne tistega, ki se umika, češ: sam naredi, tvoja odločitev je to. Ne tistega, ki se dela, da nič ne vidi. Ne tistega, ki se moji bolečini posmehne, jo relativizira. Včasih je tako lepo srečati Človeka. Začutiti, da me kakšen človek razume. Da čuti z menoj.

Nekdo mi je nekoč rekel, da je pred leti(!!!) videl, kako zelo sem žalostna … Pred leti je videl. »In zakaj mi nisi nič rekel, če si videl!? Tedaj! Tako zelo sem potrebovala tedaj človeka!!«

Govoriti o splavu, o ranah zaradi hotenega splava; zaradi splava, za katerega se ženska odloči, ker pravijo zdravniki, da bo z otrokom nekaj narobe, kot tudi zaradi tistega splava, ko ženska ugotavlja, da ne zmore sprejeti otroka zaradi raznih osebnih razlogov … Vsak splav pusti bolečino.

In zakaj ne bi govorili o tem? Zakaj ne bi molili za vse prizadete: za zdravnike in zdravstveno osebje, ki splave delajo oz. pri njih sodelujejo, zakaj ne bi prosili milosti, blagoslova za vsa ranjena srca žensk, ki hrepenijo po sreči, pa potem čutijo, da s splavom sreče niso dosegle. Morda čutijo predvsem pokopališče v sebi? Zakaj ne bi blagoslavljali očetov, da bi bili v oporo svojim ženskam? Ali more dober moški pustiti svojo žensko v stiski? Kako lahko reče, naj se sama odloča v stiski – o tako pomembni zadevi, kot je življenja otroka, človeškega bitja, celo sadu ljubezni?

Njeno telo je njeno telo? Ja? Seveda je. Njeno telo je njeno telo … Toda otrokovo telo ni njeno telo … Kako malo se kot družba zavedamo tega, da narediti splav ni isto kot izpuliti mlečni zobek …

Mnoge ženske nosijo v sebi bolečino zaradi splava. Zaradi svojega ali splava med bližnjimi. Zaradi splavov nasploh, ker splavi govorijo o tem, kako je v naši družbi življenje razvrednoteno, kako do otroka pristopamo nekako daj-damovsko, namesto v brezpogojni ljubezni. V zvezi z nosečnostjo in porodom je še kako čutiti pogojnost, pogojno ljubezen: je potem sploh ljubezen, če postavlja pogoje? Ali bomo zaradi obzirnosti do ljudi, ki nosijo rane (tudi jaz jih!), molčali o tem problemu?

Treba je govoriti, ozaveščati … in, mislim, imeti objem za vse ranjene. Sočuten objem. Gotovo se vsakdo od nas sooča s stvarmi, ki jih ni dobro naredil, ki jih ni dobro speljal. Vsaj samemu sebi je treba povedati, si priznati. Sicer se lahko zgodi, da nas podzavest komandira in včasih iz nas bruhajo stvari, za katere niti ne vemo, da so v nas …; ali pa ne vemo, zakaj se dogajajo.

Prirejeno in avtorizirano iz bloga avtorice Ane Kos.