Kjer najbolj poudarjajo sprejemanje različnosti, s splavi pobijejo največ otrok z Downovim sindromom

Bi lahko najprej na kratko predstavila vašo družino?

V naši družini smo štirje otroci, sem najstarejša in imam še tri mlajše brate. Najmlajši, Danijel, ima Downov sindrom.

Tvoji spomini na čas čakanja in Danijelovo rojstvo? 

Iz časa čakanja na njegovo rojstvo se ne spomnim veliko, vem, da sem si želela, da bi bil fant. Domov so ga prinesli ravno na Miklavžev večer, kot prvo darilo :). Ne spomnim se, da bi nas starši kaj pretirano seznanjali z diagnozo, nam, otrokom, se je zdel normalen in krasen. Postopoma smo malo sami, malo z njihovo pomočjo ugotovili, da je nekoliko drugačen. In zato še bolj krasen. 

Kako si ti doživela njegovo diagnozo in prve dni po porodu?

Ob rojstvu so bili odzivi različni. Mami rada pripoveduje, kako je, ko se je rodil, v porodni sobi pri babici in zdravnikih zavladala tišina, nekakšna poparjenost. To jo je zabolelo in razjezilo, tako da jo je odločno prekinila: »Pa kaj, če ima Downov sindrom! Vseeno ga bom imela rada!« Tudi odzivi sorodnikov in prijateljev so bili različni, toda zob časa k sreči preživijo predvsem tisti pozitivni, iskreno veseli. 

Kaj te pri Danijelu najbolj razveseljuje in kaj ti je težko?

Pri Danijelu me najbolj razveseljuje njegovo veselje do življenja, otroško čudenje, njegov smeh, ko ne pride do zraka, in navdušen ples, kadar je vesel ali uživa v glasbi. Težko mi je, ko pomislim, da nekaterih stvari v življenju ne bo nikoli izkusil. Toda če poskusim pogledati na stvar z njegove perspektive in vidika večnosti, ugotovim, da v resnici živi polno. Vedno znova me spominja, kaj je v življenju bistveno. 

Koliko je tvoje življenje drugačno zaradi Danijela?

Danijel je super učitelj. Seveda prinaša in predstavlja razne izzive, toda nikakor ne bi izbrala drugačnega brata. Mislim, da lahko kot sorojenec otroka s posebnimi potrebami pridobiš mnoge pozitivne lastnosti, kot so odprtost do drugačnosti, potrpežljivost, sposobnost reševanja problemov, pa tudi bolj praktične, kot so hranjenje in uspavanje otrok ter menjanje plenic :). 

Na kaj pomisliš, ko slišiš statistiko, koliko otrok z Downovim sindromom umre zaradi splava?

Ko slišim, koliko otrok z Downovim sindromom je splavljenih (sploh v skandinavskih deželah), pomislim na evgeniko. V državah, v katerih se najbolj poudarja sprejemanje različnosti in odprtost do drugačnosti, pod pretvezo preprečevanja trpljenja prihaja do najbolj množičnega pobijanja drugačnih z evtanazijo in splavom. Kakšna dvoličnost!

Kako bi lahko rešili več teh otrok? 

Zdi se mi, da je najboljši način za rešitev teh otrok osebno seznanjanje ljudi z njimi. Ko jih zares spoznaš, vidiš, da življenje sicer otežijo, ampak hkrati osvežijo. S svojo prisotnostjo preverjajo lestvico vrednot današnje družbe, vedno znova nas osredinjajo na to, kar v življenju zares šteje.

Kako lahko svojci mamice vplivate na njeno odločitev za življenje?

Za svojce je bistvenega pomena, da mami stojijo ob strani, molijo zanjo in za otroka ter zase, da bi se ga znali iskreno veseliti. 

Na Pohodu za življenje je bil lani tudi del vaše družine. Kakšna je bila njihova izkušnja tega dogodka?

Pohod je pomemben dogodek, saj javnost spominja na eno največjih krivic in tragedij današnjega časa. Kot tak je za mnoge ljudi trn v peti. Ko z njimi stopamo v dialog, bodimo ljubeči, bratski. Ne vemo, kako uboge so njihove pete in kakšna ranjenost se skriva za nasprotovanjem. Toda vseeno svoje mnenje jasno in iskreno izrazimo.