Nihilizem in splav

Beseda nihilizem izhaja iz latinske besede nihil in pomeni nič. Pojav nihilizma je zelo širok, saj se lahko navezuje na filozofsko misel, posameznikovo življenje ali pa ga razumemo kot značilnost moderne družbe. Najbolj splošna definicija nihilizma je nazor, po katerem življenje nima smisla, ker ne obstaja noben splošni življenjski smisel niti nič objektivnega, kar bi nas zavezovalo h kakršnikoli moralni oziroma vrednotni obvezi. Takšen nihilizem je bil značilen za nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja.

Nihilizem torej pomeni zaničevati vse, kar ima pomen. Vse, kar je za nekoga vredno, v resnici ni nič vredno. Nihilistična misel je prisotna že dolgo časa, a prav v zadnjem stoletju se je ta ideja okrepila in postaja vedno močnejša; nihilistična miselnost se pojavlja v vedno več prostorih in ujema vase vedno več ljudi. To se vidi tudi v tako imenovani kulturi smrti, kjer je celotno življenje v polnem pomenu zaničevano.

Kultura smrti zajema samomor, evtanazijo in umetni splav. Osredotočila se bom na pojav umetnega splava in na to, kako je nihilizem uničil naš pogled na življenje še nerojenih otrok.

Podporniki splava velikokrat podajo argument, da lahko otrok živi nesrečno življenje, posebej če je spočet v nesrečnih razmerah, kot sta na primer revščina staršev ali bolezen. Argument zveni nekako tako: »Zakaj bi nekoga silil v to, da rodi otroka, ki bo živel v revščini/je bolan/bo nesrečen/bo trpel v življenju? Bolje je opraviti splav in se to nikoli ne bo zgodilo.« Torej, bolje bi bilo, da se otrok sploh ne rodi, kakor da trpi. Bolje se je znebiti otroka, še preden se rodi. Tako uničiš vse možnosti za njegovo trpljenje. Tukaj se pokaže misel eksistencialnega nihilizma, ki ne vidi smisla v življenju, še posebej ne v takšnem, ki je polno trpljenja.

Tudi misel moralnega nihilizma prispeva k temu, da ljudje laže sprejemajo umetni splav. Moralni nihilizem trdi, da moralnost ne obstaja sama na sebi, ampak so vse moralne vrednote abstraktno izmišljene. Podporniki splava nerojenega otroka ne vidijo kot živega bitja; potemtakem je laže podpirati splav, ki je prekinitev nosečnosti, saj je misel, da je to prekinitev življenja, neobstoječa in tako moralna vrednota, da je umor človeka napačen, zatrta. Ko vidiš svoje življenje kot ničvredno, brez smisla, potem tudi novo ustvarjeno življenje nima vrednosti. In s takim pogledom na življenje je tudi umetni splav sprejemljiva opcija.

Takšno mišljenje ničevosti vodi v zaničevanje in razvrednotenje človeškega življenja. In razvrednotenje neke stvari vedno vodi v uničenje te stvari. V tem primeru je to uničenje nerojenega otroka, bitja, ki se samo ne more braniti.

Ada Kregar