Pohod za življenje bo letos tudi v Mariboru

Kaj je sveto v času, ki ga živimo? Bi se v času, polnem protislovij, nasprotij, razlik, samosvojosti, egocentrizma, lahko zedinili, da je človeško življenje nedotakljivo, sveto? Smo kljub medsebojnim razlikam lahko enotni, da nihče ni zaslužen za svoje življenje, za to, da živimo, da nihče ni sam svoj stvaritelj? Da smo vsi enaki v bistvenem, in sicer, da nam je bilo življenje podarjeno? Čisto vsakemu izmed nas na popolnoma enak način. Vsi imamo popolnoma enak neviden začetek. Prvi hip našega življenja je popolnoma enak za vsakega izmed nas, pa naj smo bili zaželeni, načrtovani, pričakovani ali ne. Življenje ne izbira idealnih staršev, idealnega časa, idealnih okoliščin niti ne idealnega zdravstvenega stanja spočetega otrok. Poudarek naj bo na začetni točki, ko se življenje prelije, ko steče in ko je brez zunanjih posegov to neustavljiv naraven proces, našim očem neviden.

Nerojen otrok je zaradi svoje telesne nerazvitosti razčlovečen do te mere, da pri splavu ne govorimo o smrti. Prikrajšan je za svoje človeško dostojanstvo do te mere, da zanj ne uporabimo besed, da je umrl. Ker če nekdo umre, potem je samoumevno, da je tudi živel. Zagovorniki splava večkrat sprašujejo, ali je v letu 2022 sploh še primerno govoriti o splavu. Ali ni pravica ženske do splava že samoumevna? Ravno sedaj je še toliko bolj potrebno znova ovrednotiti naša razmišljanja o splavu, ker si ob znatnem razvoju tehnologije ne moremo več zatiskati oči in se delati nevednih, kako poteka razvoj otroka v maternici. Nevidno je z najsodobnejšo tehnologijo postalo zelo vidno in otipljivo. Nekoč le zrnate madeže na monitorju so nadomestile nove visokotehnološke ultrazvočne slike otroka, ki staršem omogočajo, da vidijo drobne prste na rokah in nogah, sesanje palca, utripajoče srce že v zgodnji nosečnosti, specialistom pa opravljanje operacij otroka v maternici. Se ob vsem tem napredku še lahko slepimo, da to, kar gledamo na ekranu, ni življenje?

Ženske so velikokrat zavedene, pogosto celo z nejasnimi pojmi, ki smo jim priča tudi v Sloveniji. Če se počutijo same, se bodo hitreje odločile za splav, če bo nekdo ob njih, jih bodril, jim vlival upanje, bodo sprejele odločitev za življenje.