Pričevanje: Kako se je spremenil moj pogled na splav

Rada bi z vami delila svojo izkušnjo, dogodek, ob katerem sem spremenila svoj pogled na splav. Do tega razkritja v bolnici, sem imela o splavu in pravici do splava podobno prizanesljivo mnenje. Da je dosežek (!) težko priborjene pravice žensk do svojega telesa in da že zaradi tega ne more biti nekaj slabega. Ker gre za pravico. Vedno, kadar govorimo o splavu, pomislim na ta dogodek. In se zavedam, da nobena pravica ne odpravi dejstva, da je splav slab za žensko.

Moja mama je zadnja leta svojega življenja prebila v bolnici, na invalidskem vozičku, umirjena, odsotna, otopela, skoraj nič govorila. Ni odgovarjala na vprašanja, nič se ni pritoževala, ničesar si ni želela, bila je popolnoma zaprta v svojem svetu.

Nekega dne pa se je nepričakovano, iz čistega miru, zbudila iz svojega sveta. Nikogar ni gledala, taka, vsa sključena, je naenkrat dvignila glavo, se visoko zravnala in iz nje se je iztrgalo, očitajoče, iz dna duše: “Veš, koliko splavov sem jaz imela!”.

Samo to. Glasna, ostra pritožba. Potem se je spet zaprla v svoj molk.

Ostala sem šokirana, onemela, brez besed. Ničesar nisem vedela o tem. Si lahko mislite, kako huda je morala biti bolečina, da je, po tolikih letih molka, privrela na dan! Pa je prav gotovo sprejela odločitev za splav v soglasju s svojim možem. A vprašam se: “Je bila res njena osebna želja? Ali ni bila v ozadju morda želja ustreči možu?” Ne vem. Če je še na koncu svojega življenja trpela zaradi te odločitve, sklepam, da so jo spremljali hudi očitki vesti. So za njo prihajala vprašanja? “Če bi se rodil? A bi bil fantek? Kakšen bi bil? Kakšne učke bi imel? Komu bi bil podoben?” Vsako leto znova preštevanje: “Koliko bi bil zdaj star? Zdaj bi šel v šolo.” Vsako leto za Vse Svete: “Zdaj bi…zdaj bi…” Žalovanje vse življenje.
In videla sem. Saj ni umrl. Zanjo sploh ni umrl. Vse njeno življenje je živel skupaj z njo.

In ko danes, ob današnjem dogodku, pomislim na mamo: “Ali niso bili njeni občutki krivde, posledica njenega lastnega prepričanja, da tisto, kar je bilo v njej, kar je dala odstraniti, ni bil samo kupček celic, ampak ŽIVLJENJE. Da se je instinktivno zavedala, da je Življenje sveto in nedotakljivo?”

Pa je imela pravico. Očitno je, da je pravico ni potolažila, ne odrešila trpljenja. Ker je instinktivno vedela, da ne gre samo za njeno pravico, ampak tudi za pravico nerojenega deteta. In če na splav pogledamo še z detetove perspektive: “A smo lahko še za splav?”

Ne moremo biti. Smo za ŽIVLJENJE.

Vladimira Klun Žerjav

Podprite nas! Da bi vas lahko še naprej obveščali o najpomembnejših dogodkih in temah o splavu, potrebujemo vašo pomoč. Podprite civilno iniciativo Pohod za življenje z 10, 20, 50, 100 € ali več. Vsaka vaša pomoč nam je pomembna in dobrodošla! Hvala vam! Navodila, kako to storite, najdete TUKAJ.