Pričevanje: Svojemu otroku sem omogočila življenje in ga dala v posvojitev
Podprite nas! Da bi vas lahko še naprej obveščali o najpomembnejših dogodkih in temah o splavu, potrebujemo vašo pomoč. Podprite civilno iniciativo Pohod za življenje z 10, 20, 50, 100 € ali več. Vsaka vaša pomoč nam je pomembna in dobrodošla! Hvala vam! Navodila, kako to storite, najdete TUKAJ.
Pri svojih 23 letih sem spoznala fanta, ki je bil doma iz razumevajoče in ljubeče družine. Ker sama od doma nisem poznala razumevanja, sem z njim kmalu spletla trdno vezo. Prvič v življenju sem imela občutek, da me nekdo spoštuje in ceni, ne glede na vse. Celo njegovim staršem sem sedla nekako v srce.
Tako je naneslo, da sem nekega dne spoznala, da bom postala mama. Imela sem neredne cikluse in niti posumila nisem, da se tokrat v globini mojega telesa dogaja nekaj posebnega. Izostali so tudi vsi drugi znaki, ki sicer nakazujejo morebiten začetek novega življenja. Šele ko je bil izostanek res predolg, sem obiskala ginekologinjo, ki mi je oznanila zame takrat najprečudovitejšo novico – da bom mama! Bila sem tako zelo zelo srečna!
Še danes se spominjam vseh podrobnosti svoje poti od ginekologinje proti domu. Bil je sicer deževen dan, a imela sem čisto zares občutek blagoslova, ki rosi name iz nebes!
Doma je bila zgodba popolnoma drugačna – ko sem svoji mami (bodoči babici) pokazala sliko UZ pregleda, na kateri se je razločno videl otrok, tedaj star že 16 tednov, je najprej utihnila in nato s posebno ostrino v glasu zahtevala, da opravim splav. Iz nebes sem treščila naravnost v sredino pekla! Takšne mame nisem poznala. Res je, da sem tedaj imela šele 22 let, a tudi ona je postala mama pri 21 letih – ko sem se rodila sama. Moj oče tedaj situacije ni komentiral – sedaj po mnogih letih malce bolje razumem zakaj.
Nekaj dni pozneje sem vsa srečna telefonirala svojemu tedanjemu fantu (nisva živela v skupnem gospodinjstvu, kar je bil že načrt), da bo postal očka. Pogovor je končal z besedami, ki so me izgubljeno postavile na samoten otok v širnem oceanu bolečine. Pozneje sem šla k njemu, a tudi njega nisem več mogla prepoznati; popolnoma je spremenil svoj način komunikacije z menoj. Celo njegovi starši, ki so bili poprej tako prijazni, so postali neprepoznavni. Pot domov je bila neskončno dolga in polna vprašanj. »Nihče naju noče,« sem tedaj na vlaku začela pogovor z majcenim dečkom pod svojim srcem. Pogovor, ki je trajal vse do njegovega rojstva.
Pekel
Doma je izbruhnil pravi pekel! Mama (oče ni sodeloval) me je intenzivno nagovarjala k splavu – dvakrat je šla z menoj celo v bolnišnico, a sem se vedno rešila grožnje. Čas je mineval in začela se je drugačna tortura – odločna zahteva, da oddam otroka v posvojitev! Če bi že takrat (leta 1993) vedela za možnost materinskih domov, bi odšla od doma ter se ne vrnila!
Tako je prišel april 1993, ko je na svet prišel čudovit fantek. Še nekaj dni pred rojstvom sem govorila z njim pod svojim srcem, da se bodo najine poti na željo zlobnih src sicer razšle, a v mislih bo ostal z menoj!
Ko sem tri dni po rojstvu podpisovala dokument o oddaji otroka v posvojitev, sta bila moje duša in srce že zdavnaj razbita na drobne koščke, ki jih še dolgo nisem mogla sestaviti nazaj – pravzaprav nikoli več!
Leta so minevala, in začela sem delati kot prostovoljka – med drugim tudi na zaupnem telefonu za klic v stiski. Med enim izmed nočnih dežurstev, me je poklicala obupana ženska, ki je rekla, da si tako želi otroka, a ga ni in ni. Sedaj leži v bolnišnici na ginekološkem oddelku, ker je spet imela spontani splav. V sobi so z njo še tri mlajše ženske, ki so vse delale splav, ona pa si tako zelo želi otroka…
Ta klic je osmislil mojo žrtev izpred mnogih let in potolažil moje srce! Nenadoma sem dobila novo moč! Še dan danes sem hvaležna tej gospe, ki je pomagala očistiti gnojno rano moje duše.
Moj otrok je nekemu paru prinesel srečo!
Pozneje, sem po spletu mnogih naključij, mogla spoznati posvojiteljico, ki sem se ji tedaj res toplo zahvalila, ker tako lepo skrbi za »najinega« Tilna (ime je spremenjeno). Žal je Tilen pri svojih 6 mesecih zbolel za meningitisom, kar je močno upočasnilo njegov nadaljnji razvoj. Nikoli ni izvedel, da je posvojen, saj njegov razum tega ne bi zmogel sprocesirati. Naključje je hotelo, da posvojiteljska družina živi v istem kraju, kot živim sama – tako da s posvojiteljico ohranjam zares prijateljski odnos.
Lepo je gledati svojega biološkega otroka, kako se veseli življenja, in se zavedati, da sem mu ga omogočila prav jaz!
Ksenija Kabaj
Podprite nas! Da bi vas lahko še naprej obveščali o najpomembnejših dogodkih in temah o splavu, potrebujemo vašo pomoč. Podprite civilno iniciativo Pohod za življenje z 10, 20, 50, 100 € ali več. Vsaka vaša pomoč nam je pomembna in dobrodošla! Hvala vam! Navodila, kako to storite, najdete TUKAJ.
Preberite še...
Pričevanje: Kako se je spremenil moj pogled na splav
Rada bi z vami delila svojo izkušnjo, dogodek, ob katerem sem spremenila svoj pogled na splav. Do tega razkritja v bolnici, sem imela o splavu in pravici do splava podobno prizanesljivo mnenje.