Pričevanje: Vsak otrok ima pravico do življenja, kot moja Urška

Sem ponosna mama in babica

Lepo pozdravljeni. Sva starša treh otrok. Sedaj ima starejši že svojo družino, srednji je šel na svoje, najmlajša hčerka pa je otrok s posebnimi potrebami. Z možem sva zaposlena, zato imamo Urško v centru Dolfke Boštjančič na Igu. Sicer jo imamo vsak vikend in počitnice doma. Urška je dekle, ki ne govori, ne je sama, potrebuje vso nego in pomoč, stara 27 let.

Urška je bila tretji otrok, zelo zaželena deklica. Ob njenem rojstvu z njo ni bilo nič narobe. Šele po enem letu so se pokazali prvi znaki: nezainteresiranost, odmaknjenost, nestabilnost.

Zelo sem se trudila, da bi lahko sama jedla, shodila je, govor pa ni in ni prišel. Seveda sem na začetku imela občutek, da smo zaradi nje veliko prikrajšani kot družina. Kamorkoli smo šli, so nas vsi gledali. Skozi leta sprejmeš, ko nehaš iskati rešitve in samo živiš življenje za to uro, da ti je lepo, da se veseliš drobnih stvari. Ko sprejmeš se vse postavi na pravo mesto. Tako sem opazila, da imam krasna sinova, ki sta odrasla v prava moška, opazila sem moža, ki mi vedno pomaga in stoji ob strani, opazila sem prijatelje, katere poznam po celi Sloveniji in tudi drugod, in to vse zaradi tega, ker imamo Urško. Živimo bolj počasno, prizemljeno življenje. In vse to zaradi naše lučke Urške. Seveda so težave, vzponi in padci, ampak gre, gre.

Z Urško hodiva na letovanja, vikend seminarje, izlete, na morje. Morje ima najraje. Zelo uživa v vodi. Čeprav ne govori, to vidiš po njeni mimiki, obnašanju. Včasih se trudi, da bi mi kaj povedala, pa ji ne uspe. Ona zelo uživa, ko živi, je zelo srečen otok in ljubi življenje. Zelo, zelo jo imamo radi.

Sprašujem se, kakšna družba smo. Če je otrok nezaželen, ga splavimo, starejše damo v dom: če jih ne vidiš, ni problema. Že se je slišalo nekaj o evtanaziji. Mene je zelo strah: če bo šlo tako naprej, bodo nekega dne rekli, da so tudi naši otroci preveliko breme za družbo …

Moja Urška me uči strpnosti, ponižnosti, doslednosti, prijateljstva, pozornosti … Moja Urška ne govori, ne hodi, ne … Vendar se med sabo ti otroci takoj opazijo, pomagajo, pozdravijo, ogovorijo, pogrešajo …, predvsem pa se zelo veselijo. Taki bi morali biti tudi mi drug do drugega. Zato lahko trdim, da mi je bila dana velika milost, ko je prišla Urška v našo družino. Vsak otrok ima pravico do življenja, tako moja Urška kot tudi drugi otroci s posebnimi potrebami, zato sem danes tukaj, da o tem pričujem.

Hvala.

Stanka