Pričevanje: Začetek in konec življenja imata skupno točko: spoštovanje do življenja

Moje ime je Marta Globočnik Kukovica, sem zdravnica, spec. pulmologije.

Ker delam na področju onkologije, se sicer pri svojem delu bolj kot z začetkom človekovega življenja srečujem z njegovim zaključevanjem. Zato poznam to prvobitno željo vsakega živega bitja, človeškega pa še toliko bolj – po biti, živeti, dihati, ustvarjati, misliti. Biti prisoten na tem svetu.

Vsak dan znova se srečujem s to strastjo in željo po podaljšanju življenja za mesec dni ali pa vsaj za teden ali morda le za en sam dan. Zdravniki in vse zdravstveno osebje se z vsemi napori, znanjem in razpoložljivimi sredstvi borimo skupaj z njimi, da bi premagali bolezen, če to ni mogoče, pa da bi vsaj upočasnili njeno napredovanje in s tem vsaj za nekaj časa odložili konec življenja.

Ko to opazujem, izkušam iz prve roke: Življenje je dragoceno. Življenje je edinstveno. Življenje je sveto. In je edino, kar imamo. In če se ga tako oprijemamo mi, ki smo že kar nekaj časa na svetu, morda že utrujeni od bolezni ali let, koliko bolj šele hrepenijo po njem in imajo pravico do njega mlada nerojena bitja.

To me je navdihovalo že kot mlado študentko medicine, ko sem v sebi začutila to poklicanost: varovati življenje. V vseh oblikah. Zaščititi ga, da vzklije in se razvija, popravljati ga, zdraviti, ko pade iz svojega ravnovesja, negovati ga, tudi ko dozori in začne postopoma propadati.

Očarana sem bila že, ko sem se prvič srečala z čudežem nastanka in razvoja novega življenja med študijem embriogeneze, in starejša ko sem, sem z vsakim letom očarana še bolj! Kaj je lahko še bolj prefinjeno sprogramirano in dovršeno tako do potankosti, da se po devetih mesecih rodi tako popolno bitje, kot je otrok? S seboj na ta svet prinese prav vse, kar bo potreboval: roke, noge, možgane, čutila, prebavila, dihala, izločala in spolovila … Nobena še tako izpopolnjena tehnologija, znanost, digitalizacija ne morejo ustvariti ničesar niti približno podobnega. Če se en sam kromosom razlikuje v enem samem genu od tisoč in tisoč normalnih, že pride lahko do hude bolezni in disfunkcije. Ne morem niti ne znam razumeti drugače, kot da se ta neverjetna kaskada razvoja življenja začne v trenutku spočetja. Tam vzklije. In se preneha z zadnjim vdihom in nekaj trenutkov kasneje z zadnjim utripom, čemur sem bila že neštetokrat priča.

Rada imam življenje. Želela sem postati ginekologinja, vendar sem se zaradi ugovora vesti, ki bi ga uveljavljala, tej specializaciji raje odrekla. Tudi kot onkologinja se danes srečujem z zahtevami sodobne družbe po evtanaziji. Komisija RS za medicinsko etiko je pred nedavnim zavrnila predlog o evtanaziji z utemeljitvijo, da se prekinitve življenja, ki je v odnosu do življenja vedno nasilna, v zdravstvu ne bi smelo institucionalizirati. In da mora dolžnost lajšanja trpljenja prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo. Enako prisegamo s Hipokratom: »… da ne bom svojega medicinskega znanja uporabil tako, da bi ogrožal človekove pravice, niti če bi me hoteli v to prisiliti; da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda …«

Zdi se, da imata začetek in konec človekovega življenja skupno točko: spoštovanje do življenja samega. Če ne cenimo spočetja in začetka, če mu nočemo dati imena in pomena, kot ga ima, tudi konca življenja ne bomo cenili niti mu dali dolžnega dostojanstva. Človeško življenje pa je vredno v vseh oblikah, ker je čisti dar in danost. Ni niti naša stvaritev niti naša posest.