Razmišljanje ob izletu na Limbarsko goro

Zadnjič sem se peljal skozi Moravško dolino in obudili so se mi spomini na izlet na Limbarsko goro. Takrat, kakšnih trideset let je že mimo, je narava podarjala lep pomladni dan, kakršnega si po dolgi zimi in deževnem aprilu, s svežimi spomini na prezeble roke in mokro obutev, lahko samo želiš. 

Stopal sem po dobro uhojeni stezici počasi navzgor. Ni se mudilo. Ptice so brezskrbno žvrgolele in napolnile gozdiček z veseljem. Skozi vejevje so na eni strani zvedavo kukali delčki, tiste, po dežju pobarvane modrine neba, od druge strani pa je lila sončna svetloba skozi svetlozeleno mladost zgodnje pomladnih listov tako silovito, da se je zdelo, da moč svetlobe upogiba liste in ne lahen vetrič, ki je v pobočje prinašal svežino in vonjave, katere premore le pomlad. Steza se je približala prašni cesti in skromni hišici ob njej. Pred durmi sem zagledal dečka. Stal je in me opazoval. Stopil sem bliže in ga ogovoril. Hitro sem ocenil, da so v njegovi družini bolj revni. Žal mi je bilo, da ni bilo v nahrbtniku česa primernega, kar bi mu lahko dal. Poleg kruha, sira in čaja sem imel le še eno banano. Najbrž premalo, da ga presenetim in razveselim, sem si mislil. Vseeno sem segel po banani in mu jo ponudil. V trenutku so mu zažarele oči. Svetlejše so bile kot sonce na nebu in jasnejše kot modrina neba. In na toplino, ki je zajela oba, ni mogla leči nobena senca.

Takrat sem spoznal, kako malo je včasih potrebno, da osrečiš sočloveka, in kako napak je, če se ne ustaviš tam, kjer je treba, in se komu ne posvetiš.

Če je bila včasih revščina zaradi pomanjkanja znanja, tehnološke nerazvitosti in s tem majhne produkcije še nekako umljiva, pa je v današnjem svetu vrhunskih dosežkov naravoslovnega znanja in tehnoloških izpeljav ter ob velikanski produkciji razkol med bogatimi in revnimi, nespodobno potrošnimi in potrebnimi, nepotreben in krivičen.

Obložena miza v cvetočem vrtu, za ograjo pa ubogi in odrinjeni, ne more nuditi zadovoljstva ne v srcu ne v duši ne v razumu, in tako postavljene plotove je treba miselno in dejansko podreti. Seveda pa je poleg splošne socialne pravičnosti in solidarnosti za človeka nujno, da zna pogledati tudi v skrite kamrice svojega srca in svoje duše, kjer vest, najplemenitejša čustva in spoznanja določajo “daljo in nebesno stran”, in dajejo življenju smisel.

Na naslovnici One berem: „Družba izobilja je prinesla lažni občutek, da je vse v redu.“ Človek je napadel vse, tudi in predvsem okolje in sočloveka, zdaj se je zaslepljen od denarja in posledične moči nevede obrnil še proti sebi. Proti svoji vrsti, proti vsem, ki so mu napoti, celo proti svojim otrokom. Do desetega tedna nosečnosti se lahko mati nošenčka zakonito znebi. Popolnoma nemočnega človeka abortira! Vsega, kar mu narekuje enkratna postavitev genov, ne bo mogel zaživeti, živeti in preživeti. In vendar je v Ustavi Republike Slovenije jasno zapisano, da je človeško življenje nedotakljivo!

Človeku ne morejo zagotoviti sreče ne vladarji ne družbeni sistemi, ampak jo mora najti in spoznati sam. Za to pa niso dovolj naravoslovno znanje in izkušnje, ampak tudi spoznanje, da obstaja svet presežnega.
Pred nami je prihodnost. Če ne bomo prepoznali pravih poti, zmogli odločnega koraka iz sveta plehke potrošnosti in v naših srcih ne bo navdušenja za dobro, lepo, plemenito, sočutno in pošteno, bomo samo bedni gledalci, ne pa svobodni in hkrati odgovorni soustvarjalci v veliki drami življenja.

Peter Zidar