Sprejeti otroka z Downovim sindromom

Foto: Pixabay

Podprite nas! Da bi vas lahko še naprej obveščali o najpomembnejših dogodkih in temah o splavu, potrebujemo vašo pomoč. Podprite civilno iniciativo Pohod za življenje z 10, 20, 50, 100 € ali več. Vsaka vaša pomoč nam je pomembna in dobrodošla! Hvala vam! Navodila, kako to storite, najdete TUKAJ.

Smo šestčlanska družina iz manjše hribovske kmetije in imamo blagoslov, da je med štirimi otroki tudi sestrica z Downovim sindromom.

Mami in ati sta se dokaj pozno poročila in ker sta želela imeti več otrok, sta hitro zanosila. Rodil se je Anton, čez dobro leto jaz, po spontanem splavu tudi Jakob. Ker je bilo doma veliko dela in napora, sta mislila, da je z otroki končano. Čez par let pa se je zopet najavil dojenček. Nosečnost je bila težka. Kot vsakič prej, so mamico tudi tedaj napotili na aminocitezo, da bi pregledali, če je z otrokom vse v redu. A je to kot vsakič prej zavrnila in šla le na nuhalno svetlino, kjer so ugotovili možnost, da ima otrok Downov sindrom.

Prvi odziv zdravnikov je bil predlog za splav. To je mami pričakovala, vendar sta z atijem vedela, da bosta otroka obdržala ne glede na vse. Samo diagnozo je mami težko sprejela, saj so jo predstavili kot nekaj strašnega. Še hujša je bila misel na nerahločutnost zdravnikov in njihov pritisk. V molitvi jo je prešinila misel, da ta otrok ni kazen, ampak blagoslov, kar Beti z vsakim dnem bolj potrjuje. Zelo velika opora ji je bil ati, ki se z boleznijo ni obremenjeval in jo je s tem bodril. Z rojstvom Elizabete je bila diagnoza potrjena, a nas to ni motilo. Zelo smo bili veseli novega dojenčka. Še posebno sorojenci smo jo radi cartali in se z njo igrali.

Obravnavali smo jo popolnoma enakovredno kot če ne bi imela Downovega sindroma, tudi v vzgoji ni bilo drugače. Sprva se razlik (razen obraznih potez) sploh ni videlo. Skrb se je pojavila zopet, ko smo izvedeli, da je zbolela za levkemijo. To je bilo najbolj naporno obdobje, ko smo preživeli veliko časa v bolnišnici in gledali njeno trpljenje ob zdravljenju. A je tudi tam je bila zelo priljubljena in ni se čutilo, da bi delali kakršne koli razlike med njo in drugimi otroci. Zdravljenje je bilo uspešno.

Elizabeta je zelo ljubeča in izžareva pristnost. Razen intelektualno manjših zmožnosti je samostojna pri osebni negi, hranjenju in preoblačenju. Vsi v družini jo imamo zelo radi, saj nam prinaša veselje, mir in ljubezen. Ne pozna negativnih čustev ali zamer. Seveda se od nas uči biti trmasta, včasih tudi kaj nagajivo presliši. Sedaj vidimo, da je res pravi Božji dar in nikakor breme. S svojo nežnostjo in empatičnostjo nas res razveseljuje. Vedno, ko kdo spozna našo družino, pove, da bo najbolj pogrešal ravno Elizabeto.

Vidimo, da se stvari obrnejo v dobro, če sprejmeš Božjo voljo in se ne upreš temu, kar ti je namenjeno. Edino On ve, kaj je za nas najbolje.

Anamarija Žohar

Podprite nas! Da bi vas lahko še naprej obveščali o najpomembnejših dogodkih in temah o splavu, potrebujemo vašo pomoč. Podprite civilno iniciativo Pohod za življenje z 10, 20, 50, 100 € ali več. Vsaka vaša pomoč nam je pomembna in dobrodošla! Hvala vam! Navodila, kako to storite, najdete TUKAJ.

Preberite še...