V devetnajstih dneh je izpolnila Božjo voljo

Draga moja ljubljena hči Klara, na Slomškov god bi letos dopolnila že sedem let. Predstavljam si, kako radovedna in vesela deklica bi bila tu med nami. A Bog je hotel drugače.

Proti koncu februarja 2015 sem izvedela, da te nosim pod srcem. Z atijem sva se zelo razveselila, saj sva si želela, da se najinim trem nadobudnežem pridruži še kakšen mali sonček. Kmalu, po približno treh mesecih, sem močno zakrvavela. Morala sem v bolnišnico. Prepričana, da sem te izgubila, v veliki žalosti in strahu. A zdravnik je povedal veselo novico, da je s teboj vse v redu. Nekaj časa sem morala ostati tam. Ko so se krvavitve umirile, pa sem šla domov z naročilom, da moram počivati, saj sem imela na maternici precej velik hematom. V štirinajstih dneh se je po čudežu, tako so rekli zdravniki, stanje umirilo. Hematoma kar ni bilo več. Končno sem si oddahnila, misleč da bo vse v redu in da si na varnem. Prišla je morfologija, kjer sem izvedela, da imaš diafragmalno hernijo. Sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Napotili so me v porodnišnico v Ljubljano, kjer so te podrobno opazovali z dodatnimi ultrazvoki. Vse dodatne preiskave sva z atijem zavrnila, saj sva si bila enotna v tem, da te sprejmeva ne glede na to, kakšna je oz. bo diagnoza ob rojstvu. Prognoza je bila dobra. Pljuča so se lepo razvijala, tudi srček naj bi bil v redu. Na posvetu pri torakalnem kirurgu sva izvedela, da bo takoj po rojstvu potrebna operacija, ki bo rešila težavo. Na nobenem pregledu nisva dobila slabe prognoze. Vedno so rekli, da se vse v redu razvija, celo injekcije za hitrejši razvoj pljuč nisem dobila. So me pa na vsakem pregledu vprašali, če bova otroka obdržala. Enkrat sva imela tega dovolj. Rekla sva jim jasno in tudi že glasno, da prosiva in zahtevava, naj naju tega ne sprašujejo več (imela sem veliko srečo, da je vsaj moja ginekologinja bila zares razumna in mi je rekla, da tudi sama ne bi nikoli naredila splava). Otroka bova obdržala, pa tudi če takoj umre. Po tistem sva imela mir. Seveda so rekli, da ne bo umrl (z izjemo enega zdravnika, ki je bil pravi okrutnež), da bo vse v redu. Bo pa potrebno daljše bolnišnično zdravljenje, dva do tri mesece. In na takšne preizkušnje menda starši niso pripravljeni, zato jim svetujejo splav. Velika milost je bila, da sem v tem času spoznala mamico, ki je imela fantka z zelo podobno, enako težko napako. Večkrat sva se slišali, bila mi je zelo v oporo in pomoč. Njen fantek je zdaj zdrav sedemletnik. Da, draga moja Klara, ti pa si v nebesih. In v teh dneh, ko bi se pripravljali na praznovanje rojstnega dne, še posebej boli, ker te ni tu. A si bližje v srcu, kot če bi bila tu.

Bližal se je čas poroda, pregledi so bili vedno pogostejši. Na datum poroda so me sprejeli v porodnišnico in sprožili porod. Vse je potekalo brez zapletov, le jaz sem bila popolnoma zakrčena in te nisem želela spustiti v ta svet, saj sem se neizmerno bala, kaj bo s teboj. Rodila si se na Slomškov god, 24. 9. ob 00.24, težka 3930 g in dolga 52 cm. Najlepša deklica s črnimi lasmi. Ati te je takoj krstil, za crkljanje ni bilo časa, saj so te morali takoj priklopiti na respirator in proti jutru še na zunanji ecmo obtok. Sledili so dnevi, ko sva te z atijem vsak dan obiskovala; dopoldne sama, popoldne oba skupaj. Nisem te smela dojiti, a sem si z vso vnemo črpala mleko, da ga boš lahko deležna po operaciji. Vse je bilo, le operacije ni bilo na vidiku. Bila si živahna, držala si me tako močno za roko. Najbolj sem pogrešala, ko mi niso dovolili, da bi te imela v naročju. Nikoli živo, nikoli. Po osmih dneh so se začele zadeve zapletati. Pri menjavi kanile so ti tako močno poškodovali žilo, da bi skoraj izkrvavela. Takrat so naju klicali, naj se prideva poslovit od tebe. Takoj sva poklicala duhovnika, ki te je prišel mazilit. Meni se je skoraj utrgalo. Ko sva prišla k tebi, si bila spet stabilna. Potem nama je bilo dovolj. Zdravnike sva kar naprej spraševala, zakaj te ne operirajo, a nikoli nisva dobila jasnega odgovora. Enkrat pa sem tako dolgo vrtala, da mi je potem zdravnica rekla, da zato, ker jo bodo poskušali operirati po novi doktrini. Prešinilo me je in zmrazilo; najina Klara je zanje poskusni zajček. In res je bila. Po trinajstih dneh so jo končno operirali, na operaciji so ji tako močno poškodovali vranico, da so jo morali odstraniti, potem je šlo pa samo navzdol. Devetnajsti dan, 12. 10. 2015, dan pred praznikom Marije, ki se je prikazovala trem pastirčkom, ob 16.47 si umrla. Počakala si, da sva prišla k tebi in se poslovila z molitvijo rožnega venca in jokom. Ati je začel moliti, jaz sem mu sledila. Ko sva zmolila skoraj do konca, si umrla. Takrat sem te prvič dobila v naročje. A bilo je le tvoje telo, duša je že odšla v nebesa. To sem čutila tako močno, da se tega ne da opisati z besedami. Da, zdravstveno osebje je bilo brezčutno, hladno, a niso vedeli, da Gospod tvoje duše ne bo pustil podzemlju; saj je duša neumrljiva. Zdaj si v Njegovem naročju. Da, iz tvoje strani sta pritekli kri in voda. In ko si umrla, sem se počutila kot Marija pod križem. Še danes ob molitvi križevega pota z veliko težavo molim trinajsto postajo. Od zdravstvenega osebja nisva dobila nobenih pojasnil, nobenega izvida, eno samo tišino in grozo. Ti pa si nam v devetnajstih dnevih svojega življenja dala več, kot če bi živela sto let. Sestrici Neža in Bernardka ter bratec Matija so ti risali risbice, ko si bila v bolnišnici, a videti te niso smeli. Prvič so te videli v krsti pred mrliško vežico, kjer si spala tako spokojno kot angelček. Ati te je nesel k večnemu počitku. Imeli smo svečan pogreb v nabito polni zagorski cerkvi. Peli so moji bratranci in sestrične. Nikoli nisi bila oblečena v nobeno oblekico, razen v krstno, ko smo te pokopali; nikoli nisi spila enega mililitra mojega mleka, a si vseeno izpolnila Božjo voljo. Hvala ti, moja ljubljena, najbolj ljubljena hči! Rada te imam. Ko smo te pokopali, sem kar iz dna duše začela peti pesem: Vstal je, kakor je rekel. Ob pogrebu ne bom pozabila besed moje tete, mojega strica (ki je izgubil sina kmalu po rojstvu) in prijateljev iz neokatehumenske poti: teta mi je rekla: »Zapomnita si – danes je zelo zelo hudo, a vsak dan bo lažje. Če pa bi naredila splav, bi bilo vsak dan težje.« Stric mi je rekel: »Veš, ni pomembno, kako dolgo človek živi, pomembno je, da izpolni Božjo voljo.« In ljuba moja, ti si jo izpolnila v devetnajstih dneh. Katehisti pa so mi ob krsti najine ljubljene rekli: »Kristus je vstal!!!«

Po tvoji smrti se je trpljenje nadaljevalo, a v drugačnem smislu. Vedela sva, da sva z Božjo pomočjo storila zate vse, kar sva lahko. Danes, po sedmih letih, smo tu: ati, mami, Neža, Matija, Bernardka, Katarina, Luka in Blaž in ti kličemo: radi te imamo!!! Izprosila si že ogromno čudežev; ozdravljenje atija, rojstvo tvoje mlajše sestrice Katarine in bratcev Luke in Blaža pa so bili veliki veliki čudeži! Ljubljena Klara, vsak dan sem s teboj, dokler se ne snideva v nebesih!

Tvoja mamica Jerneja in ati Viki