V tretje sta bila dva, bilo pa je zelo zapleteno

Zelo sem se razveselila, ko sem ugotovila, da pričakujem tretjega otroka. Komaj sem čakala prvi pregled. Ko sem na ultrazvoku zagledala drobno bitjece, sem si oddahnila, ker sem videla, da je z njim vse v redu, da srček bije, tako kot mora, in da je detece zelo živahno. Kar naenkrat pa je ginekologinja rekla: »Mislim, da zadaj za njim vidim še enega.« Zdelo se mi je neverjetno, saj v družini nimamo nobenih dvojčkov. Bilo je zanimivo, ker sva se z mami dan pred pregledom hecali, da bosta mogoče dva. V srcu sem takoj začutila hvaležnost, da sem blagoslovljena z dvema otročkoma.

Veselje in sreča pa nista trajali dolgo, saj mi je ginekologinja po dolgem opazovanju dveh malih bitjec, rekla: »Mislim, da sta zraščena z glavama. Nikakor ne morem dobiti slike, kjer bi videla dve glavici.« Tudi sama sem videla dve telesci z eno glavico. Verjetno je videla grozo na mojem obrazu, saj me je skušala potolažiti, da mogoče ni tako, da se bo to bolje videlo na kakšnem kasnejšem pregledu. Če se izkaže, da nista siamska dvojčka, sta zagotovo MoMo (monohoriatska monoamniatska) dvojčka. Taki dvojčki so zelo redki – sta enojajčna, ki si delita eno amnijsko vrečko, torej med njima ni membrane, ki bi ju varovala. Zato med nosečnostjo lahko pride do zavozlanih popkovin, ki se lahko zategneta, ko se otročka premikata. Ti vozli potem povzročijo smrt obeh otrok. Več kot 50 odstotkov možnosti je, da otroka ne preživita do 24. tedna. Z vsakim tednom je možnost preživetja večja, ampak nevarnost obstaja do konca. 

Ginekologinja mi je razlagala, kaj pomenijo dvojčki MoMo, me opozorila na vse nevarnosti, ki nas lahko doletijo, in povedala, kako visoka je smrtnost takšnih dvojčkov pred rojstvom, s kakšnimi posledicami se lahko rodijo in da nosečnicam s tako nosečnostjo predlagajo tudi prekinitev. Vsa pretresena sem jo poslušala. Bila sem na robu solz. Čeprav sem ji jasno povedala, da bom otroka obdržala, ne glede na to ali sta siamska ali MoMo ali kakršnakoli že, da nočem nobenih dodatnih preiskav, mi je vseeno dala dva dni časa za premislek, ali se bom soočila z vsemi morebitnimi posledicami ali celo smrtjo otrok. Rekla je, da mi bo materinsko knjižico izdala šele na naslednjem pregledu, ko bom vse dobro premislila. Takoj po pregledu sem morala v službo. Videli so, da nisem čisto pri sebi, in ko so me vprašali, kako sem, sem takoj planila v jok. Bili so zelo razumevajoči, zato sem vsem sodelavcem iskreno hvaležna za razumevanje, tolažbo in podporo med celo nosečnostjo. 

Čez dva dni sem prišla na pregled boljše volje, saj sem vedela, da se nič ne zgodi brez Božje volje. Svoje skrbi in oba otroka sem predala Njemu, ki je drobnima bitjecema podaril življenje, in zaupala, da bo še vse dobro. Ginekologinja je bila vesela, da svoje odločitve nisem spremenila, in mi zagotovila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da se nosečnost dobro konča.

Vse domače, redovnice in nekatere duhovnike sem prosila za molitev. Vsak dan smo molili rožni venec in se priporočali Magdaleni Gornik za srečen potek nosečnosti.

Pri dvanajstih tednih smo videli, da dvojčka nimata zaraščenih glav. Bila sta zelo živahna, tako da je ginekologinja komaj oba pregledala, ker sta kar naprej menjala lokacijo. Potrdili so tudi, da sta res MoMo, brez pregrade, ki bi jima preprečila zavozlanje popkovin. Vsem molitvam smo zato dodali še devetdnevnico k Mariji, ki razvezuje vozle, da bi razvezala vozle popkovin mojih dvojčkov. 

Pri šestnajstih tednih sem imela prvi pregled v porodnišnici pri specialistu za tako vrsto nosečnosti. Spet me je malo potrlo, ker mi je tudi on povedal, kako majhne so možnosti preživetja, naštel vse možne zaplete in dodal, da pri taki vrsti dvojčkov ne morejo pomagati, če se pojavi sindrom TTTS. Videl je, da sta popkovini že prepleteni v velik vozel. Sicer me je potolažil, da je bolje veliko vozlov na kupu kot en sam vozel, ker se tako teže zategneta med seboj in s tem prekineta dotok kisika in hranil. Povedal je, da bomo poskusili zdržati do 34. tedna. Takrat pa bodo v vsakem primeru sprožili porod s carskim rezom, saj bi otrokoma podaljševanje nosečnosti bolj škodilo kot koristilo, ker bi zaradi velikosti lahko drug drugemu pritiskala na popkovino. Nato me je odslovil z besedami: »Naročite se čez šest tednov, če bosta otroka se živa, drugače pa žalibog.«

Tedni so se mi vlekli. Vsak dan sem živčno čakala premike otročkov, če ju kakšno uro vmes nisem čutila.

Ko sem prišla na pregled v 24. tednu, me je ginekolog presenečeno pogledal in rekel: »O, še ste tukaj!«

Od takrat naprej sem imela preglede na 14 dni in vsak pregled se je zaključil s podobnimi besedami: »Upam, da bosta otroka se živa in da se bomo videli čez 14 dni.«

Otroka sta rasla po krivulji rasti in na vsakem pregledu se je zdravnik čudil, kako lepo napredujeta in da popkovini nista več tako zategnjeni. Zadnji pregled sem imela tri dni pred porodom in ginekolog je izjavil nekaj v smislu, da je res čudežno, da sem skozi nosečnost z dvojčkoma MoMo prišla brez zapletov vse do želenega 34. tedna.

Končno je le prišel težko pričakovani dan, ko sem s pomočjo carskega reza rodila dve zdravi čudežni deklici Marijo Gabrijelo in Marijo Viktorijo.

Hvaležna sem Bogu za srečen razplet, za vse molitve, za podporo in spodbudne besede vsem domačim, prijateljem in sodelavcem v tej psihično zelo naporni nosečnosti.

Marija Š. Bukovšek