Vedno ob meni

Bilo je pred 36 leti. Imela sem že dva otroka, stara 9 in 6 let. Vedno sem si želela več otrok, ker sem bila edinka do desetega leta in vem, kako sem si želela bratske družbe, čeprav sem vedela za usodo, ki mi je vzela sestro.

Tisto pomlad sem se začela počutiti zelo slabo, hujšala sem, nisem spala, bolečina v prsih … in tako sem se znašla v oklepu zdravnikov, ki so ugotavljali, kaj bi mi lahko bilo. Bila sem v treh tednih skoraj brez moči, na postelji. Pregledi so se vrstili in končno se je ugotovilo, da gre za nosečnost. Bila sem presenečena, da bi bil to vzrok mojih težav, ker sem prvi dve nosečnosti preživela brez najmanjših težav. Takrat sem se znašla v precepu: želela sem si še otrok, zdravniki pa so mi govorili, naj pomislim na živa otroka in se odpovem tej rizični nosečnosti. Odločitev je bila težka, vendar sem na prigovarjanje zdravnikov in domačih sprejela datum, ko naj bi opravili splav. Ko je ta dan prišel, sem nekako zbrala moči in zdravnikom rekla, da sem bolje in ne bi opravila splava. Odločitev so sprejeli in me poslali domov. Bila sem vesela, da bo ostal z menoj, to so bili trenutki tihe sreče. Vendar to ni trajalo dolgo, že v naslednjih dneh se je stanje poslabšalo in res sem pomislila na živa otroka in se odločila za prekinitev nosečnosti. To so bili trenutki, ko nisem realno razmišljala, kaj se z mano dogaja, vendar sem delala, kot so ukazali in rekli drugi, in tako se je zgodilo. V mislih sem se na tiho poslovila od nekoga, ki je le nekaj tednov živel v meni, in mu samo rekla, da se nekoč srečava.

Občutek krivde je bil prisoten takoj: kaj pa če bi bilo zdravje vseeno boljše, zakaj nisem tvegala – nekako tako sem živela kak teden. Sem verna, kljub temu si na razgovor z duhovnikom nisem upala niti pomisliti, ker sem se preveč zavedala grešnosti, obsojala sem se in moja psiha je bila močno načeta. Neke noči, tudi spala sem slabo, sem zaslišala močan otroški jok, ki je klical mamo. Najprej sem pomislila, da bi bil lahko kak otrok zunaj, vendar sem hitro ugotovila, da ni nikjer nikogar. Takrat sem spoznala, da je to moj nerojeni otrok. Začela sem razmišljati: »Saj res, kje sem ga pravzaprav pustila, kje je njegova duša, zagotovo trpi, da me kliče, kako naj mu pomagam.« Takrat sem se obrnila na našo nebeško mamo in jo začela prositi, naj ona poskrbi zanj, naj ga sprejme v varstvo, meni pa izprosi milosti odpuščanje, torej da bi odpustila sebi in prosila za Gospodovo odpuščanje.

Tako sem nekako živela dvojno življenje: služba in družina na eni strani, nisem pa vedela, kako naj živim s tem občutkom krivde na drugi strani. Kazati veselje in zagnanost na eni strani, na drugi strani pa notranje krvaveti. Ampak Gospod je velik, dal mi je moč, da sem, sicer po dolgem času, lahko šla k spovedi, da sem otroka poimenovala in v duhu krstila. Zasedel je mesto ob meni. Vsako jutro, ko molim za svojo družino in jo izročam Gospodu v varstvo, v mislih pokrižam in objamem tudi tega otročička in se zahvalim Mariji, da je lahko v njenem varstvu. Živim s tem, vendar bolečina nikoli popolnoma ne mine. Vedno mi je težko, če pomislim, da bi se odločila drugače; ponosna sem na tiste, ki so močnejši od mene in se odločijo in rečejo življenju DA.

Mama