Pričevanje: Veselim se trenutka, ko jo bom lahko objela

Moja želja danes je nagovoriti tiste, ki so ali bodo prišli v preizkušnjo, ki sem jo sama izkusila, da ne naredijo splava, kot sem ga jaz, ker nam pusti na duši globoko rano, ki se težko in dolgo zdravi.

Nekaj let po ločitvi in ob dveh šoloobveznih sinovih sem zahrepenela po družini, po toplem ognjišču sprejetosti, ljubezni, spoštovanja in razumevanja, ki ga v otroštvu in zakonu nisem imela.

Zgodilo pa se mi je, da sem po kratkem poznanstvu in enkratni nepremišljeni strasti nepričakovano zanosila. Prišla sem v zelo hudo stisko. Oče nerojenega otroka je bil iz Avstrije in sploh ni vedel za nosečnost in se tudi ne bi več videla. Bila sem samohranilka, brez preživnine in z minimalno plačo. Delala sem v dveh službah in večkrat tudi pozno v noč, da sem lahko preživela družino. Bilo me je pa tudi zelo sram in nisem nikomur povedala, samo eni prijateljici.

V istem času pa sem spoznavala moškega, ki je bil pozoren, ljubeč, spoštljiv in vse je kazalo, da bo nekdo, o katerem sem sanjala. Otroka sta ga sprejemala in se ga veselila. Nosečnost mi je bila ovira do resne zveze, zato mi je bil takrat edini izhod, ki sem ga videla, prekinitev nosečnosti. Po splavu sem imela velik nemir in v srcu sem čutila veliko praznino kljub navidez srečni zvezi, ki je trajala 4 leta. Ta nemir in praznino sem si lajšala z antidepresivi. Dobila sem raka na materničnem vratu in po operaciji padla še v večjo depresijo. Pristala sem v psihiatrični bolnici, saj sem imela samomorilne misli, hud nemir, živčnost, strahove, globoko žalost, hude glavobole z bruhanjem in občutek krivde. Nisem mogla spati in ne jesti, v prsih pa me je peklo in žgalo, kot bi popila kislino.

Pred 13 leti pa sem po polaganju rok z molitvijo v imenu Jezusa Kristusa doživela ozdravljenje od vseh tablet, migrene in od zelo hude depresije. Nato je trajalo še 12 let, da sem lahko popolnoma odpustila sebi za splav.

Sedaj imam mir in veselje v srcu. Svojemu nerojenemu otroku sem dala ime Veronika. Letos bi bila stara 23 let. Večkrat premišljujem, kaj bi bilo takrat, če bi mi nekdo povedal, da to ni skupek celic, saj pri 22 dnevu začne biti srček in je to otročiček, ki ima vso pravico do življenja.

Danes se mi zdi zelo pomembno prevzeti odgovornost za posledice svojih dejanj. Obstaja možnost posvojitve. Koliko žena joče po izgubljenem otroku in koliko je žena, ki vedo, da ne bodo mogle nikdar okusiti sladkobe materinstva. Veliko pa je pričevanj posvojenih otrok, ki so svojim biološkim materam neskončno hvaležni za dar življenja. Ko ubijemo otroka v sebi, ubijemo tudi del sebe in prekinemo cel rod, ki bi izšel po tem otroku. Noben otrok ni napaka, ne glede na to, kako je spočet.

Premišljujem… Kakšna bi bila moja Veronika danes? Pri 23 letih bi bila že prava lepa dama in bi verjetno hodila na kakšno fakulteto…Ne vem… Mogoče bi postala zdravnica in reševala življenja…Ne vem… Ali pa bi že postala srečna mamica… Tudi tega ne vem.

VEM pa, da me ima rada, ker mi je odpustila, in VEM, da jo bom nekoč spoznala, ko bom prehodila to zemeljsko življenje.

Veselim pa se tistega trenutka, ko jo bom lahko objela.

Danica